Že nekaj časa sem se zelo slabo počutila. Nikoli si nisem mislila, da lahko pridem v obdobje, ko ne bom mogla več. Ne zanm vam točno razložiti, kaj vse se je z menoj dogajalo, lahko vam samo povem, da so mi zdravniki svetovali zdravila proti depresiji. To je bil moj najbolj grozni dan, ko nisem več vedela, kaj je prav in kaj narobe. Tisti dan sem res dobila na recept zdravila, ki pa jih nisem želela dvigniti. Enostavno si nisem mogla priznati, da sem depresivna in potrebna tablet. Zavedala sem se, da mi takšne diagnoze ne more postaviti en družinski zdravnik in da je vse preveč tega, da se danes ta zdravila jemljejo kar tako. Ljudje se ne zavedajo posledic, ki sledijo. Ker pa sem sama točno vedela, kako in kaj to pomeni zame, sem se odločila, da si pomagam sama.
Tako sem začela razmišljati, kako bi si pomagala sama in zavedala sem se, da je pred mano dolga pot, ker je moje telo bilo sesuto, tako psihično, kot fizično. Morala sem začeti počasi. Tako sem se začela vsak dan sprehajati. To je bil moj tisti začetek, ko sem vedela, da delam prav. Čutila sem, da bom tako napredovala. Imela sem zelo težke dneve, včasih na robu, da se mi dobesedno zmeša, a sem šla preko tega. Danes sem zdrava, nasmejana oseba, takšna kot sem bila včasih. Kaj je temu botrovalo ne vem točno, vem pa, da je bilo več stvari, od gibanja, prehrane in duhovnega razvijanja.
