Danes sem ob pospravljanju svoje omare, čisto po naključju naletela na spominsko knjigo. Seveda me je ta ponesla nazaj v najstniška leta, ki se jih vedno tako rada spominjam. Mar niso spomini nekaj najlepšega, kar nas spremlja skozi življenje. Seveda imam pri tem v mislih samo lepe spomine, slabe tako ali tako čez čas pozabimo, saj se jih ne želimo spominjati. Imam prav?
Spominske knjige so bile v moji mladosti zelo priljubljene. Več kot si jih imel, bolj si bil popularen. Spomnim se, kako sem vedno po končani domači nalogi odhitela v svojo sobo ter prebirala spominske knjige prijateljic in prijateljev. Risanje ter pisanje v spominske knjige drugih je bila neke vrste moja sprostitev. V šoli smo vedno tekmovali, kdo ima boljše risbe v svoji spominski knjigi. Največje veselje pa smo doživeli, ko se je tudi učiteljica ponudila, da vsakemu izmed nas nameni določeno sliko v svoji spominski knjigi. Oh to pa je bilo veselje, ki se ga še danes zelo živo spominjam.
Leta hitro tečejo, zato nas takšni spomini vedno opomnijo na to, da je treba uživati v vsakem trenutku. Na to dandanes, zaradi vseh obveznosti velikokrat pozabim. Pa nič zato, si mislim sama pri sebi. Še dobro, da obstajajo spominske knjige, ki nam vsaj za trenutek nudijo tisti topel in prijeten občutek v srcu, ki se lahko kdaj pa kdaj zaradi vseh dnevnih obveznosti izgubi.